Najprej to, policija nas se vedno postrani gleda, vendar sva se naucila lokalnih for in oblekla lokalne obleke. Skratka, mimetizirala sva se, kolikor je to sploh mogoce.

Oborozena s temi novim imidzem sva se v soboto odpravila na koncert, ki ga je organiziralo drustvo proti drogi. Prisotne so bile sve zvezde kirgizijske estrade, tudi “mastodont kirgiziskog showbusynesa” - kot ga je najavil napovedovalec. Ko je odpel svoj repertoar sva se z Matjazem strinjala, da si tako oznako resnicno zasluzi, saj se je njegovo petje dotaknilo tudi najinega srca. No in se to lahko dodam: cesa se je dotaknolo v telescih kirgizik ne vem, vendar muvale so, in to dobro.

No v nedeljo sva s tezavo vstala - kirgiziska piva namrec sploh ni slaba in sploh ima okus po kaksnem dobrem domace varjenem slovenskem pivu - in se odpravila na Osh Bazar, lohkalno trznico. BTC, Nama in Muller zbledijo v primerjavi z tem, kar najlazje opisem kot vrvez, konglomerat, mozaik vsega moznega in ne moznega blaga, ki ga skupaj drzi ena najosnovnejsih, najstarejsih clovekovih dejavnosti: trgovanje. Jap, ce ne bi bilo prenosnih televizorjev, radijev in jeansa, bi clovek lahko mislil, da 21. stoletje ni naslo tega kraja, in niti 20. in ne 19.,…

Na zalost, oziroma hvala Bogu, kaksnih visokotehnoloskih gizmov ni bilo na spregled, tako da Jova, res ne vem kaj naj ti prinesem domov. Lahko da bo boljse v Kashgarju, vendar dvomim.

Jutri odpotujeva k jezeru Issyk-Kul, ter potem v gore, med domacine pit fermentirano kobilje mleko in se nazirati kuhanega jancjega mesa.