S Hive sva se torej odpravila v Bukharo. Spet eno zelo staro mesto. Spet 2500 let zgodovine. Spanci so nas dolovili naslednji dan. Tudi vrocina nas je dolovila. 45 stopinj je bilo res nekako prevec za nas, tako da sva popoldneve prezivljala kar v hotelu in jedla lubenice.

Bukhara je precej drugacna od Hive. V njej je se vedno zivljenje, ki ga Hiva ne premore. Taka je pac cena muzejskega mesta. Ne, v Bukhari je vse kot po starem. Ljudje se druzijo v senci dreves in govorijo o tem, da nimajo dela. Kar je v bistvu najvecji problem Uzbekistana. Dela ni, hkrati pa vsi imajo neke vrsta biznis. Ta vozi sadje v Samarkant, drugi trguje z rusi… Tako si vsaj za silo olajsajo zivljenje. Ne da je vse tako crno, ljudje so po vecini prijazni in veseli, vendar priokus tezkega zivljenja ostaja.

Najvecja atrakcija Bukhare je gotovo Regestan. V bistvu gre za dve ogromni stavbi: ena je madresa (islamska univerza) druga pa moseja. Nobena ne skopari z velicino. In spet so nasi fotoaparati delali s polno paro. Med eno fotko in drugo smo odkrili se da vsi trgovci, ki imajo svoje male trgovinice ob trgu vsi po vrsti obvladajo kar nekaj jezikov: tudi tisti mali, dvanajst let stari. Niti japonscina jim ne predstavlja vecjega problema.

Od Bukhare pa v Samarkatn, starodavno mesto, kjer so se v casu svilene ceste razdelile poti za na Kitajsko, Indijo, Japonsko. Cetudi svilene poti ze dolgo ni vec ostaja Samarkad kar pomembno mesto, saj v njem spi se vedno pol miljona ljudi. Regestan je spet najvecja atrakcija. Obstaj pa se vec starih stavb, ki jemljejo sapo. Kot na primer grobnica najvecjega uzbekistanskega heroja - Amirja Timurja. Z zlatom res niso sparali. Aja in se to: ker smo bili malo na tesnem s dnarci smo se dilali se za vstopnine. Npr. iz 2000 somov po osebi smo prisli do 1500 za stirih. Tako pac tu to gre. Malo se posmejes, poves da si student in da se potovanje izteka in da smo res na kratkem z dnarjem in potem se malo prepricevanja in gre.