… no, in pozno ponoci pridemo v Kashgar. Na avtobusu smo itak bli vsi takoj prijatli in tako sta nam dva svetovala hotel blizu avtobusne. Ni bil slab. Celo televizijo smo meli. Le tople vode ustrajno ni bilo. In tako smo se tusirali z mrzlo in gledali kitajske kung-fu telenovele.

Stari Kashgar je res, res lep. Le glavna ulica je kitajsko moderna, vendar se le dvajset metrov od nje zacenja popolnoma drug svet. Predori, prehodi, podhodi, nadhodi, ozke ulicer,… res pravi labirint. In otroci v tem labirintu znajo le eno anglesko besedo: hello. Tako takoj ves, kje je kak turist. In vsi bi se radi slikali in potem dali naslov, da mu posljes sliko.

Tako sva dva dni samo bluzila po Kashgarju in slikala in se slikala in potem se malo slikala. Vmes se je meni pokvaril fotoaparat, ravno v trenutku ko je Matjaz izjavil da je to raj za fotografe. Hja,… raj, ki se je kar hitro spremenil v pekel. Brezz ffottooapparraatta? NNeeemmoooggoocceee! Sreci, da so kitajci struckoti in so mojega zenita za 7 zelenih ekspresno popravili.

Nasploh je bil Kashgar poln sokov. Proti veceru isti dan nas je naprec primila lakota in odpravila sva se v mesto, nasla lokal ob cesti in prosila menu,… in tu nastopi problem: “it is all chinese to me”. No ja, podnaisi so v arabscini. In kaj sedaj? Na sosednji mizi zagledam nekaj zanimiviega in pokazem s prstom da hocem to. Ko mi hrano prinesejo in si stvar ogledam od blizu, uff… neke vrste satovje, ne ovcji zelodec in mast nevemkatere zivali. Zraven pa se mala zelo pikantna solata. Kaj naj recem, kar si skuhal to pojej.

Ker je Matjaz prej poprosil za stranisce in videl kuhinjo, ni obedoval z mano. Tako sva se, ko sem se jaz posladkal, odpravila v drugo restavracijo, “litle sheep” imenovano. Fasada kar dobra, natakarji pa kot semaforji. Mize res ne mores zgresit saj te vsaj pet ljudi spremlja do nje: in “please sir”, “here please”,… kasneje sva ugotovila, da so to edine angleske besede, ki jih poznajo poleg kljucne besede vecera “sorry”. In spet isti problem, kaj narociti???

Matjaz z obilnim spremstvom obisce celo kuhinjo, vendar brez uzpeha, saj tam ni nic za jesti. In tako se odlociva, da zapustiva restavracijo in da bo on jedel na ulici edino hrano, ki jo znava narociti: “lagman” (kitajski rezanci s papriko in mesom). Vmes se zvstijo stiri al pet “sorry” in ko jaz izjavim, da ko pridem naslednjic na Kitajsko se bom naucil kitajscine - “when I come back to china, I will learn to speak chinese” - se stvari spet zapletejo. Natakarjeva usesa prestrezejo besedo “chinese” in takoj, z vedno stojecim nasmeskom na obrazu - izjavi “ah, chinese, third floor”. Odklene vrata in nas popelje po spiralnih stopnicah v tretje nadstropje. Stopimo skozi vrata in v trenutku nam je bilo jasno kam smo prisli: luci bolj na rdece, lepo dekle za sankom, nekaj resnih moskih na fotelih in na levo, koridor. Popihala sva jo tako hitro, da sva lahko le v daljavi slisala poslednje natakarjeve “sorry”.